Kavarna DDT – ponedeljek, 20. november 2017, ob 19.00
Vabljeni, da se nam pridružite na pogovornem večeru v ponedeljek, 20. novembra, ob 19. uri v kavarni Delavskega doma Trbovlje. Gost večera bo Karel Gržan, po pogovoru pa boste lahko prisluhnili Janiju Kovačiču.
O gostih:
Karel Gržan je Slovenec, ki ga najhitreje povežemo z besedo pater. Ker je tako, večinoma, predstavljen javnosti. A je še mnogo več kakor rimskokatoliški duhovnik. Je doktor znanosti s področja literarnih ved, predavatelj, scenarist. Zanima ga zgodovina. Zanima ga družba, v katero smo se rodili, in to, kaj počnemo z vsem, kar nam je dano. Dano nam je sicer veliko, če ne kar vse, naša izbira pa je, kako bomo na tem svetu delovali. Stiske sodobnega človeka, vpetega v družbena dogajanja, ki niso ravno naklonjena enakosti, pravičnosti, lepoti življenja za vse, so tiste, ki ga spodbujajo k vse bolj angažiranemu razmišljanju in pisanju. Kaj drugega, kot opozarjanje na to, da še lahko spremenimo svet, bi lahko danes bilo večje in višje poslanstvo razmišljajočega homo sapiensa? Poslušati, brati, gledati. Slišati, razumeti, videti. In spremeniti svet na bolje – je kaj takega sploh mogoče? Če je, kako? Z revolucijo? Kaj pa sploh revolucija je? In kaj je hrematizem, o katerem govori danes? Tudi o tem, od koga, če smo res, smo danes zakleti, in zakaj je temu tako, bo tekla beseda.
Jani Kovačič je pevec, kitarist, tekstopisec, skladatelj, pesnik in učitelj – poučuje filozofijo na bežigrajski gimnaziji. Prvi glasbeni nastop je imel na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1976. Od takrat dalje je prisoten na glasbeni sceni z zelo različnimi glasbenimi žanri, ki jih, kako pa drugače, obrača po svoje. Da lahko izrazi tisto, kar misli. In misli veliko, globoko, v širšem kontekstu zgodovinskih dogajanj, tistih, ki so že zelo daleč ali tistih bližnjih, v katerih smo in še živimo. Njegove pesmi so v 70., 80. in tudi še v 90. letih navduševale množice, sploh zaradi besedil, ki opozarjajo na družbene neenakosti, življenje malega človeka, delavca, nepravice v državi, ki je izginila oziroma se rodila na novo. To počne na zelo resen in tudi ironičen, zafrkantski način. Njegovo glasbo je treba ne samo poslušati, temveč resnično slišati, če želimo dojeti to, kar nam pripoveduje. Danes, kot se mnogokrat zgodi pri obračanju družbe v različne smeri, ko se le ta išče, postaja spet vse bolj aktualen. Za svoje najbolj popularne pesmi pravi, da niso tudi najboljše. Zanj instant resnice niso resnice. Resnice so to, kar se dogaja, so dobre plati človeka in so njegove slabosti. Resnica je tudi jezik, v katerem občujemo, s katerim izražamo sami sebe in opisujemo realnost. Ali fantazijo. A tiste lepe fantazije o boljšem in pravičnejšem življenju je morda vse manj.