Kavarna DDT – ponedeljek, 6. maj 2019 ob 19. uri
Na svet je prišel marca 1954. V Trbovljah. Upam si trditi, da Aleša poznamo vsi. O njem mnogo vemo. Morda pa le ne vsega. Morda nas zanima, kakšne poglede ima na dogajanja, ki so se zvrstila v njegovem življenju. In če so, ti pogledi, v toku časa in družbenih ter političnih sprememb, zanihali v svoji vrednosti. Aleševo življenje je polno dogodkov, ki so zaznamovali njega samega, prijatelje, družino ter rodno Trbovlje, Ljubljano, celotno Slovenijo. Tako je, če si vrsto let dejaven v kulturi, pa tudi v politiki. In počneš tudi tisto vse vmes. Bil je učitelj na Ekonomski srednji šoli v Trbovljah, asisent na Filozofski fakulteti, pa vojak JNA rajnke skupne države, tudi novo je branil, novinar, direktor, lektor, urednik, poslanec, direktor Urada vlade RS za verske skupnosti, iskalec zaposlitve in končno je sedaj upokojenec. Ne tisti, ki nima časa. Je prejemnik študentske Prešernove nagrade, Prvojunijske nagrade, urednik Šarabanke, kjer so zbrani teksti o Zasavju. Je tudi strasten bajker, ki ga včasih ulovimo na motorju v coklah, čeprav upam, da mu kaj takega ne pade več prevečkrat na pamet. Še vedno se ukvarja z motociklizmom, z organizacijo bajkerskih shodov in vsega, kar sodi zraven. Kako med vse te svoje aktivnosti uspe uvrstiti zanimanja za najrazličnejše kulturne dogodke – na katerih se je in se še, seveda, tudi pojavlja, fizično, ne samo s stiskom všečka na enem od družbenih omrežij. Sodeluje z JSKD, literarnimi prijatelji pri Društvu upokojencev Trbovlje in seveda še s kom, sodelovanj in delovanjav lokalnem okolju kar ni konec. Kakšna se mu zdi današnja slovenščina? Še znamo govoriti slovensko? Pa pisati? Pred leti je aktivno sodeloval v delovni skupini Slovenščina v javnosti. Kakšne so bile proslave nekdaj in kakšne so danes? Kar nekaj let je namreč pisal scenarije zanje. Kako gleda na »knapušno«, žico na meji, EU, kaj je zanj domoljubje, bi Cerkvi določil davek ali ne, kje in kako je danes s Cerkvijo, bi se rad kloniral, s kom od tistih, ki so ta svet že zapustili, bi šel na kavo, kaj mu pove Svetlana Makarovič, ko se srečata, zakaj je prav tako (kot sam pravi), da je iz LDS prestopil k Levici, bi rad dočakal vožnjo skozi predor v Savinjsko dolino in o vsem drugem, kar nama bo padlo na pamet iz duše in srca. Tudi o tem, koliko sveta lahko danes človek razume in kaj v življenju je njegova največja bolečina, pa tudi radost. In če je res bajkerski satanist ali samo provokator ali pač še to ne (več).
Trenutno torej upokojenec, svetnik Levice v trboveljskem občinskem svetu, predsednik sveta Delavskega doma Trbovlje. In ja, seveda, tudi dedek Mraz. In še vedno diplomat NSK. Še kaj, verjetno. In še vedno drugačnega videza od večine, morda so tudi njegova toplina, sočutje in občutek za soljudi drugačni od medlega povprečja, v katero nas napelje odgovor na vprašanje »Kako si?«. Vedno »nekravatarsko« razpoložen je mnogim dober sogovornik.
Bogve, koliko slovničnih in drugih napak bo našel v tem tekstu.
Vljudno vabljeni na homo S sapiens, pogovorni večer s Simono Solina ter gostom Alešem Guličem v ponedeljek, 6. maja 2019, v Kavarni Delavskega doma Trbovlje. Pričnemo ob 19. uri. Vstop prost.